Ročne ure pod drobnogledom: Vodotesnost in vodoodpornost

Edicija Ročne ure pod drobnogledom si zadaja drzne cilje – biti uporaben vodič za vse tiste, ki jih zanima nakup ročne ure. Na izbiro iz čisto subjektivnih področij oblikovanja in na nagnjenost k neki konkretni blagovni znamki si ne dovolimo vplivati, zato se v člankih v tej rubriki osredotočamo na globlje ugotovitve iz tehnološkega ozadja izdelave ročnih ur in to znanje podajamo na razumljiv način. Postopoma bi radi prešli na lastnosti ročnih ur, od uporabljenih materialov na bistveni element urarstva, nepogrešljivo srce vsake ure, kaliber. Prvi del, upamo da uspešne serije, posvečamo pogostemu kriteriju za nakup ročne ure, vodotesnosti.

Stanje na področju odpornosti ročnih ur je vse prej kot jasno in preprosto. Tudi potem, ko razumete številke, ki navajajo stopnjo vodoodpornosti ali vodotesnosti, je pomembna interpretacija le-teh in delovanje v realnosti. Kdo si ne želi biti na jasnem, kakšno raven vodoodpornosti potrebuje. Je dovolj 3 ATM, ali dati prednost 100M? Za razjasnitev razmerja med ročno uro in vodo vam utegne koristiti naslednje besedilo.

Na začetku je treba omeniti dejstvo, da oznaka „vodotesen“ (waterproof), v zvezi z ročnimi urami ne ustreza realnosti.  Niti najboljše potapljaške ročne ure niso v vseh okoliščinah vodotesne. Smernice, ki jih je izdala FTC (Ameriška zvezna komisija za trgovino), celo ne priporočajo proizvajalcem predstavljati ure kot vodotesne. Priporočilo ni zavezujoče, kar je pripeljalo do uporabe obeh izrazov (posebno v slovenščini).

Novejša terminologija je uvedla izraz „vodoodporen“ (water resistant). Da bi se izognili nedoslednosti pri razlagi, je standard ISO 2281 leta 1990 standardiziral nižje stopnje vodoodpornosti, višje „vodotesne“ stopnje pa podpira standard ISO 6425 iz leta 1996. Na splošno testi ISO vključujejo spremembo temperature, globine, tlaka (vode, zraka) pri različno dolgem času mirovanja in pri manipulaciji z operativnim delom ure. Pri potapljaških modelih se še dodatno izvaja poizkus odpornosti na slano vodo in sposobnost ure prenašati velik tlak (simulacija dekompresije). Nazorni prikaz razdelitve standardov najdete v priloženi tabeli.

Iz tabele je razvidno, da za vodoodpornost ne velja univerzalna enota. Najpogosteje se pri ročnih urah srečate z oznako v metrih ali pa v čevljih višine vodnega stolpca (M, ft) in dalje v enotah za tlak v atmosferah in barih (ATM, BAR). Prav tlak nosi odgovornost za prodiranje vode v notranjost ure. Z leti so se nenehno izboljševali sistemi zaščite ur. Očitno najpomembnejša je navijalna krona, ki so jo leta 1926 uporabili na modelu Oyster (ostriga) svetovno znane znamke Rolex. Med druge komponente v mehanizmu vodoodpornosti sodijo gumijasti ali teflonski tesnilni o-obroči, strjevalna tekočina, ki je nanesena na ohišje, pokrov navijala, tlačni ventil in ostalo. Z njihovo kombinacijo dosegajo izdelovalci izvrstne parametre zaščite pred vodo.

Proces testiranja vodotesnosti ročne ure poteka v treh fazah. Suho testiranje sestoji iz merjenja debeline ohišja med povečevanjem tlaka v posebni napravi (na sliki). Suho-mokro testiranje sledi suhemu in ima dodano potopitev v vodo. Uspešno narejen test predpostavlja, da iz ohišja ure ne izhajajo nobeni zračni mehurčki. Tretja faza, mokro testiranje, uporablja storitve kompresijske komore, napolnjene z vodo, s postopnim povečevanjem tlaka. Dodatni test sestoji iz zaznavanja razpršene zračne vlage v notranjosti segretega korpusa ure in sicer tako, da se na stekelce nakaplja ledeno mrzla voda.

Toliko o teoriji. V praksi se s pogoji, pri katerih potekajo laboratorijski testi, srečate le izjemoma, in še to le za kratek čas. Lahko ste prepričani, da konstantnega tlaka niti globine ne boste dosegli brez truda, da niti ne govorimo o absolutni nepremičnosti, ki je potrebna za dopolnitev testov v poskusnih prostorih. Pri izboru ročne ure se je dobro spomniti na preizkušeno metodo – izberite si ročno uro, ki je za eno stopnjo bolj odporna kot je maksimalna pričakovana meja vašega bivanja pod vodo.

Nobena, še tako kakovostno narejena ročna ura vam ne more zagotoviti, da se bo deklarirana vodoodpornost ohranila za vedno. Kot pri vsakem potrošnem blagu, tudi tu veljajo določena načela. Na kratko, gre za neupoštevanje lastnosti, ki so dane s konstrukcijo. Podrobnejše v alinejah:

– vsako leto in po vsakem odprtju ohišja ure je potrebno opraviti tlačni preizkus
– ni priporočljivo pod vodno gladino manipulirati s krono (niti z navijalno) in gumbi
– velike spremembe temperatur povzročajo različno raztegljivost materialov in precipitacijo preostale vlage na stekelcu
– po bivanju v slani ali močno mineralizirani vodi je uro potrebno sprati pod tekočo vodo
– preprečevati udarce pod vodno površino in padce na trdo površino
– izogibati se agresivnim kemikalijam (velja za ročne ure na splošno)

Menite, da vodoodpornost na koncu koncev zveni kot nekaj zapletenega in omejujočega? Napaka, z upoštevanjem zgoraj omenjenih nasvetov, z zavedanjem potenciala ravni vodotesnosti lahko, ne samo pridobite ustrezne navade v skrbi za uro, ampak tudi, kar je še pomembnejše, ne date vlagi možnost, da vam uniči naložbo v ročno uro.